UPRS sodba I U 1562/2014

Jedro

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik kot tujec (makedonski državljan) v Slovenijo vstopil legalno dne 1. 2. 2013, z makedonskim potnim listom, s katerim bi v državi oziroma na območju držav članic pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v obdobju 180 dni lahko neprekinjeno bival največ 90 dni, to je do 30. 4. 2013. Tožnik po tem datumu Slovenije ni zapustil, temveč je dne 18. 12. 2013 vstopil v podjetje A. d.o.o. Tako mu je bilo izdano dovoljenje za zaposlitev za čas enega leta. Pri UE je podal tudi vlogo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Sloveniji, o čemer v času odločanja prvostopenjskega organa še ni bilo odločeno.

Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik nezakonito prebiva v Sloveniji in da Slovenije ni sam zapustil, zaradi česar so podani pogoji za njegovo odstranitev iz države in za prepoved vstopa v Slovenijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo o vrnitvi je prvostopenjski organ na podlagi določb prvega odstavka 64., četrtega odstavka 65. in prvega odstavka 66. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) tožniku odredil odstranitev iz države in mu prepovedal vstop v Republiko Slovenijo (RS) za čas enega (1) leta. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik vstopil v RS dne 1. 2. 2013 z biometričnim makedonskim potnim listom, s katerim lahko v državi ali na območju držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (Konvencija), v obdobju 180 dni biva največ 90 dni, šteto od dneva prvega vstopa v eno od držav pogodbenic. Nadalje ugotavlja, da je tožnik postal 51 % lastnik podjetja A. d.o.o., zaradi česar mu je bilo tudi izdano dovoljenje za zaposlitev z veljavnostjo od 6. 6. 2014 do 5. 6. 2015. Meni, da je bil tožnikov namen, da si preko vstopa v podjetje pridobi ustrezno dovoljenje za prebivanje v RS. Dne 23. 6. 2014 je na Upravni enoti (UE) Ljubljana podal vlogo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v RS iz razloga zaposlitve ali dela, vendar do dneva kontrole, to je do dne 5. 9. 2014, o zadevi še ni bilo odločeno. Zaradi prekrška zaradi nezakonitega bivanja v RS je bila tožniku izrečena globa in je na kraju samem plačal „polovičko“. Na podlagi ugotovitve, da tožnik prebiva v Sloveniji nezakonito več kot 16 mesecev in da Slovenije ni sam zapustil, je bilo treba odločiti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da so ugotovitve prvostopenjskega organa pravilne. Pravilno je ugotovil, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost tožnikovega pobega, podane s tem, da tožnik kot tujec nezakonito prebiva v RS vse od 1. 5. 2013. Ob upoštevanju te okoliščine, je rok, v katerem tožnik ne sme vstopiti v državo, izrečen pravilno in zakonito.

Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da so v izpodbijani odločbi odločilni razlogi sami s seboj v nasprotju. Sodišče sprašuje, da pojasni vzročno zvezo med predhodnim nezakonitim bivanjem in nevarnostjo pobega. Nadalje sprašuje, kako lahko okoliščine, ki kažejo na to, da ne bo sam zapustil države, kažejo na nevarnost njegovega pobega. Meni, da so v njegovem primeru podane okoliščine, ki izključujejo nevarnost njegovega pobega, in sicer prav njegovo dolgo bivanje v Sloveniji kaže na to, da nima namena zapustiti države. Je lastnik aktivnega podjetja v državi in zato nevarnosti pobega ni. Državo želi zapustiti prostovoljno. Tega do sedaj še ni storil preprosto zato, ker za to ni imel finančnih sredstev. V konkretnem primeru tudi vrsta in teža okoliščin, ki kažejo na nezaželjenost tožnika, ni pojasnjena. Dalje sprašuje, ali ima in če ima ima, njegovo nezakonito bivanje v trajanju 16 mesecev kakšno zvezo z določitvijo dolžine prepovedi vstopa tujca v državo. Meni tudi, da so pogoji v petem odstavku 67. člena ZTuj-2 določeni kumulativno in ne alternativno. Če pa so pogoji določeni kumulativno, bi moral organ obrazložiti tudi pogoje nevarnosti za javni red, javno varnost in državno varnost, česar pa ni storil. Zlonamerna je ugotovitev upravnega organa v izpodbijani odločbi, da je tožnik vstopil v družbo A. d.o.o. z namenom obiti pravni red Republike Slovenije. Njegov namen je bil le opravljanje gospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji. Sodišču predlaga, da napadeno odločbo PP Ljubljana-Vič z dne 6. 9. 2014 odpravi in zadevo vrne temu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ tožnikovo nezakonito bivanje v RS od 1. 5. 2013 dalje pravilno ugotovil. Za primere, ki pomenijo nevarnost pobega, se rok za prostovoljno vrnitev, v skladu z (navedenimi) določbami ZTuj-2, praviloma ne določi. Zaradi dolgotrajnosti tožnikovega nezakonitega bivanja tega dejstva ni mogoče opredeliti kot okoliščino milejše oblike. Tožnik v tožbi navaja tudi nasprotujoče si navedbe glede namena vrnitve v matično državo, saj enkrat navaja, da RS nima namena zapustiti, ker ima tu podjetje; drugič pa navaja, da se zaveda, da bo moral zapustiti RS in si urediti dovoljenje za zakonito bivanje v državi, kar namerava tudi prostovoljno storiti, kar pa se med seboj izključuje. Glede tožnikovih navedb glede časa prepovedi vstopa v RS pojasnjuje, da je prvostopenjski organ tožniku določil obdobje prepovedi vstopa za obdobje enega leta, kar je na spodnji meji trajanja tega ukrepa To je utemeljil z dejstvom, da tožnik od 1. 5. 2013 dalje biva v RS nezakonito. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišče je o zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe odločalo posebej in sicer je (v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča RS I Up 341/2014 z dne 29. 10. 2014) s sklepom opr. št. I U 1562/2014 z dne 18. novembra 2014 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni uspel ustrezno izkazati, da bi mu v primeru, če bi bil res odstranjen iz države pred pravnomočnostjo odločbe, nastala težko popravljiva škoda. Zoper ta sklep se je tožnik (ponovno) pritožil, vendar je bila njegova pritožba s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 370/2014 z dne 4. decembra 2014 zavrnjena in potrjen izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa o vrnitvi, s katero je bila tožniku odrejena odstranitev iz države in izrečena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo (RS) za čas enega leta.

Pogoje in način vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v RS ureja ZTuj-2. Prvi odstavek 64. člena ZTuj-2 določa, da policija izda odločbo o vrnitvi tujcu, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, razen v primerih, ki so v zakonu taksativno našteti. Po določbi prvega odstavka 60. člena ZTuj-2 se šteje, da tujec nezakonito prebiva v RS, če: je nedovoljeno vstopil; če nima vizuma ali je vizum prenehal veljati ali če prebiva v RS v nasprotju z vstopnim naslovom oziroma mu je potekel čas, ko je na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe lahko v Sloveniji ali če nima dovoljenja za prebivanje ali je dovoljenje prenehalo veljati. Z odločbo o vrnitvi policija ugotovi, da je tujčevo prebivanje v državi nezakonito in mu praviloma naloži rok za prostovoljno vrnitev oziroma zapustitev države. Prvi odstavek 66. člena ZTuj-2 določa, da se z odločbo o vrnitvi tujcu določi tudi prepoved vstopa v državo, če mu ni bila omogočena prostovoljna vrnitev v skladu s petim odstavkom 67. člena tega zakona ali če tujec ni zapustil države v roku za prostovoljno vrnitev. Po drugem odstavku 66. člena ZTuj-2 čas, v katerem je tujcu prepovedan ponovni vstop v državo, ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od petih let.

Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu je po presoji sodišča odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) pravilna in zakonita. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je tožnik kot tujec (makedonski državljan) v Slovenijo vstopil legalno dne 1. 2. 2013, z makedonskim potnim listom, s katerim bi v državi oziroma na območju držav članic pogodbenic Konvencije v obdobju 180 dni lahko neprekinjeno bival največ 90 dni, to je do 30. 4. 2013. Tožnik po tem datumu Slovenije ni zapustil, temveč je dne 18. 12. 2013 vstopil v podjetje A. d.o.o. Tako mu je bilo izdano dovoljenje za zaposlitev za čas enega leta. Pri UE je podal tudi vlogo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Sloveniji, o čemer v času odločanja prvostopenjskega organa še ni bilo odločeno. Zaradi prekrška nezakonitega bivanja mu je bila na podlagi 2. alineje drugega odstavka 145. člena ZTuj-2 izrečena globa.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je po presoji sodišča odločitev upravnega organa pravilna. Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik nezakonito prebiva v Sloveniji in da Slovenije ni sam zapustil, zaradi česar so podani pogoji za odstranitev tožnika iz države in za prepoved vstopa v Slovenijo. Svojo odločitev je organ utemeljil z razlogi, s katerimi se sodišče strinja in jih zato, v izogib ponavljanju, ne bo navajalo, ampak se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Po presoji sodišča je upravni organ s tem, da tožniku v odločbi o vrnitvi ni določil roka za prostovoljno vrnitev, ravnal pravilno. Po določbi petega odstavka 67. člena ZTuj-2 se rok za prostovoljno vrnitev praviloma ne določi tujcu, pri katerem obstaja nevarnost pobega, in tujcu, katerega bivanje v RS pomeni nevarnost za javni red, javno varnost in državno varnost. Nevarnost pobega pomeni, da obstajajo okoliščine, ki jih določa ZTuj-2, zaradi katerih se domneva, da bi se tujec, ki je v postopku vrnitve, vrnitvi lahko izognil (zadnja alineja 2. člena ZTuj-2). Okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, določa prvi odstavek 68. člena ZTuj-2 in sicer so to predvsem: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v RS; vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa; tujčeva predhodna pravnomočna obsodba za kazniva dejanja; posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjen potne in druge listine in tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da RS ne bo prostovoljno zapustil v roku, določenem za vrnitev. Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik v Sloveniji nezakonita prebiva vse od 30. 4. 2013 dalje, to je več kot 16 mesecev in da s tem ni izkazal namere, da bi Slovenijo sam zapustil; torej je pravilno ugotovil, da obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega. Zato je tožniku v odločbi o vrnitvi pravilno in zakonito odredil odstranitev iz države. Posledično je tožniku, v skladu z določbo prve alineje prvega odstavka 66. člena ZTuj-2, tudi pravilno in zakonito izrekel tudi prepoved vstopa v Slovenijo za navedeni čas.

Sodišče zato vse tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Glede na zgoraj navedeno tožnik ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da so v njegovem primeru, ker je lastnik podjetja, podane okoliščine, ki izključujejo nevarnost pobega. Tudi ne more uspeti s tožbeno navedbo, da so pogoji v petem odstavku 67. člena ZTuj-2 določeni kumulativno. Po mnenju sodišča je določba petega odstavka 67. člena ZTuj-2, ki določa, da se rok za prostovoljno vrnitev praviloma ne določi tujcu, pri katerem obstaja nevarnost pobega, in tujcu, katerega bivanje v Republiki Sloveniji pomeni nevarnost za javni red, javno varnost in državno varnost, jasna in ne sproža dileme o tem, ali so pogoji določeni kumulativno ali alternativno. Iz navedene zakonske dikcije jasno izhaja, da so pogoji določeni alternativno. Zato je neutemeljen tožbeni očitek, da bi moral organ obrazložiti tudi pogoje nevarnosti za javni red, javno varnost in državno varnost. Tudi dolžina prepovedi trajanja vstopa v Slovenijo, določena v izpodbijani odločbi, je, glede na razpisan razpon trajanja vstopa (od najmanj šestih mesecev do največ let) odmerjena primerno vrsti in teži okoliščin. Milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, so po drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 predvsem: nedovoljen vstop tujca v Slovenijo; prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni, nemožnost bivanja v RS in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave. Ker gre v konkretnem primeru za tožnikovo prekoračitev zakonitega bivanja v Sloveniji za več kot 30 dni, saj gre za njegovo nezakonito bivanje v trajanju več 16 mesecev, pri takšni dolžina trajanja nezakonitega prebivanja ne gre za milejšo obliko okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega. Zato tožniku pravilno in zakonito ni bil določen rok za prostovoljno vrnitev.

Ker je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1408/2015
• UPRS sodba I U 632/2014
• UPRS sodba I U 362/2016